Skoči na vsebino

Pouk na daljavo

  • Blog, Dijaki
  • 10 min read

Življenje se je spremenilo …

Ko sem izvedel, da bo Avstrija zaprla šole, nisem bil ravno zadovoljen. Še huje je bilo, ko sem izvedel, da se bomo šolali doma, in da bomo zaprti v karanteni. Nerad se učim od doma, saj se ne morem naučiti vsega kot pa če bi bili še vedno v šoli.

Zadnji dan smo dobili kar precej delovnih nalog in navodil, zato sem se prvi teden odločil, da bom vedno prej končal vse za šolo in šele nato delal in pomagal doma. To seveda številnim domačim ni bilo všeč, saj me redno potrebujejo za razna opravila. Moji dnevi v karanteni niso ravno zanimivi, zjutraj se zbudim in pomagam domačim do kosila, potem se lotim dela za šolo in zvečer končam in se odpravim spat. Zaradi konstantnega dela doma ali za šolo sem v zadnjih tednih zelo pod stresom in zelo slabe volje, sprostim se lahko samo zvečer, ko si včasih vzamem nekaj časa zame. Ponavljajoči se stres je privedel tudi do tega, da zelo slabo spim, zato sem velikokrat zelo nemotiviran za kakršnokoli delo. Zaradi stresa in pomanjkanja spanca se zelo hitro skregam s domačimi, kar mi ni niti malo všeč. Zelo se veselim prihajajočih se počitnic, saj si bom lahko vzel nekaj časa zase in se končno lahko umiril. V tej karanteni vidim samo eno pozitivno stvar in to je druženje z družino — zaradi karantene preživimo več časa skupaj in čeprav znam biti zelo nejevoljen, cenim vsak trenutek, ki ga preživim z družino.

Karantena ima veliko več negativnih lastnosti, a jaz bom naštel samo tiste, ki me do sedaj najbolj motijo. Nič več se ne morem dobiti s svojimi prijatelji in veliko preveč časa preživim za računalnikom, ko delam za šolo ali kakšne druge projekte. Ne smem oditi nikamor in prisiljen sem ostajati doma ali v okolici kmetije. Zelo  pa sem vesel, da imam možnost oditi v naravo. V zadnjem času čutim žalost, depresijo in stres; seveda so tudi lepi trenutki, ko sem vesel in nasmejan, a teh trenutkov je malo. Nikoli nisem mislil, da bom kdaj to rekel, a zelo pogrešam šolo, in komaj čakam, da se vse vrne po starem.

Anonimno, 1. letnik

Šolanje na daljavo

Prvi teden šole na daljavo je bil malo manj stresen, saj je bilo manj snovi in nalog. Ampak kljub temu nisem vedela, kako šola na daljavo poteka. Teden sem si razporedila tako, da sem za šolo delala ves dopoldan do kosila. Vstajala sem ob 7:30 do 8:00 in delala do 13:30. Popoldan sem preživljala z družino, bila pri svojem konju in trenirala ali pa pomagala pri domačih opravilih. Drugi teden je bil zame bolj stresen in sem se morala malo bolj učiti. Tri dneve v tednu sem delala za šolo do poznega popoldneva. Zvečer sem bila z družino in ponavadi smo skupaj gledali televizijo. Tretji teden sem bolj malo delala za šolo, saj so bile počitnice. Z družino smo vsako nedeljo tudi spremljali sveto mašo po televiziji.

Malo že pogrešam mir, saj imam štiri mlajše brate in se zmeraj nekaj dogaja. Všeč mi je, da si lahko sama razporejam čas za učenje. Težje se mi je učiti, ker ni tako dobre razlage in zato nekatere naloge težko rešujem. Na šolo na daljavo sem se že navadila, čeprav ni enako kot biti prisoten pri pouku oziroma imeti normalno šolo.

Hana Kuhar, 1. letnik

Pouk na daljavo

Moje izkušnje s poukom na daljavo so še kar dobre. Vsak dan smo dobili nekaj za narediti od različnih učiteljev — od nekaterih več, od drugih manj. Po navadi smo imeli rok oddaje ali „deadline“; če do takrat nisi oddal, ti je učitelj zabeležil minus, seveda pa si lahko oddal tudi prej. Vsi pa smo bili v karanteni in smo še zmeraj. Na to smo se morali tudi malo navaditi, na primer da se ne smemo družiti ali dobivati in da moramo nositi masko in rokavice, ko gremo v trgovino.

Edini problem pri pouku na daljavo je to: Če jemlješ novo snov in je ne moreš takoj razumeti, ti to definitivno dela problem, dokler ti nekdo ne pomaga ali pa jo sam naštudiraš. Lahko pa tudi seveda vprašaš učitelja. Kar je “dobro” glede karantene je to, da smo sedaj lahko več časa z družino, da nismo bili skozi notri v hiši, hodili smo na sprehode, sploh zdaj, ko je tako lepo vreme.

Čas sem pa prebijal tako, da sem gledal nekatere serije za katere prej nisem imel časa in da sem pogledal filme, ki sem jih hotel gledati že nekaj casa. Tudi sem naredil nekatere stvari, ki jih drugače ne bi, kot na primer pospraviti sobo … Zdi se mi, da bo vsakdo odnesel nekaj dobrega od te karantene.

Anonimno, 1. letnik

Delo od doma

Na začetku sem se zelo težko navadil dela od doma, ampak kasneje je postalo delo že vsakdanja rutina. V prvih dneh sem vzpostavljal sistem nalog in vpisovanja v koledar. Nekaj nalog sem zaradi nesistematičnega vpisovanja prepozno oddal, sedaj pa sem se dela že popolnoma navadil in mi je zelo všeč. Imam že ustaljen urnik. Zjutraj lahko spim dlje kot sicer. Kasneje delam za šolo dokler je to potrebno, popoldan pa sem običajno prost. Zelo veliko se družim z družino, česar nisem mogel početi zadnje mesece. V prostem času kuhamo, gledamo televizijo, gremo na sprehod, se igramo družabne igre, beremo knjige … Nenavadno mi je, ker se moramo na sprehodu izogibati družbe. V vsem tem času pa zelo pogrešam svoje prijatelje iz šole. Pogrešam naše šale, skupno reševanje nalog, športne dejavnosti ter vse, kar počnemo skupaj. Pogrešam tudi druženje z bratranci, ki so hkrati tudi moji edini sosedje. Z njimi se občasno slišim po telefonu ali pa jim pošljem sporočilo.
Včeraj so se začele velikonočne počitnice – počitnice od šole in ne počitnice od dela. Doma smo sadili krompir, obrezovali drevje in urejali vrt. Ker sem se navadil na vsakdanje obveznosti za šolo od doma, sem kljub temu naredil nekaj domače naloge, ki jo je potrebno oddati šele po počitnicah.

Ves ta čas, ko imamo šolo od doma, sem sicer bolj sproščen kot običajno. Kaj bom kdaj počel, si organiziram sam. Za snov, ki jo moram obdelati, si vzamem primeren čas. Všeč mi je, ker lahko sam organiziram svoj dan.

Močno si želim, da se stanje s koronavirusom umiri, da bom lahko zopet med svojimi prijatelji, da bom lahko v živo govoril s profesorji ter da bo življenje potekalo, kot sem ga vajen.

Jakob Pečnik, 1. letnik


Refleksija o preživetih tednih doma

Vse skupaj sem doživela zelo mirno in brez kakršnegakoli stresa. Z dejstvom, da smo morali upoštevati stroge ukrepe zaradi koronavirusa, sem se sprijaznila in iz tega nisem delala večjega problema. Vse skupaj je potekalo mirno in preudarno. Z izjemo tega, da smo hodili samo v trgovino in še to z rokovicami in masko, se življenje doma ni kaj bistveno spremenilo. Moram pa tudi priznati, da so v teh časih dvorišče, vrt in travnik prišli še kako prav. Veliko časa sem preživela skupaj s svojo družino in tudi sama s seboj in si nabrala novih moči. Definitivno ne odobravam dejstva, da so bile vse maše odpovedane predvsem glede na to, da smo praznovali Veliko noč. Treba pa je razumeti, da je bil to nujni ukrep zaradi koronavirusa.

Iz te situacije sem se naučila, da se lahko vse spremeni v hipu in da je pametno, da se v življenju znaš tudi prilagoditi. Upam, da bomo s skupnimi močmi kmalu lahko to situacijo premagali in se vrnili nazaj v normalno življenje. Vendar pa to ni možno, če nekateri ljudje še kar ne upoštevajo glavnih pravil, ki veljajo za današnje razmere. Skozi to lahko pridemo močnejši in polni novega zagona in energije, ter vzamemo ta čas za edinstveno priložnost in jo izkoristimo ali pa to vzamemo kot slabo stvar in ven pridemo še bolj izmučeni in brez kakršnekoli volje do življenja. To je lahko čas, ko si vzameš čas zase, in se posvetiš stvarem, za katere prej nikoli nisi imel časa. Verjamem, da nam bo s skupnimi močmi uspelo.

Pija Štamcar, 1. letnik

Moje življenje med koronavirusom

Sem običajno dekle, ki je ta vikend dopolnila svojih 16 let in se običajno ukvarja z mnogimi aktivnostmi. Treniram rokomet, sem ponosna članica prostovoljnega gasilskega društva Tržič, starejša sestra bratcu Gašperju in sestrici Zali, ki potrebujeta ogromno moje pozornosti, časa in ljubezni. Predvsem pa sem eden glavnih akterjev v našem družinskem podjetju, kjer je ena izmed naših poslovnih enot tudi Planinski dom na Kofcah, kjer sem preživela večino svojega otroštva in sedaj tudi najstništva. V prostem času, ki pa ga je izredno malo, se rada družim z mojo najboljšo prijateljico Emo, planinarim ali pa se kako drugače sproščam v naravi, včasih pa tudi pojem.

Tako se je moje življenje med korono čisto zaustavilo. Razen druženja z družino mi ni ostalo čisto nič drugega od mojega bivšega življenja. Prvih par dni sem izredno uživala: Počela sem stvari, ki jih zaradi moje zasedenosti prej nisem, a sem si jih morda želela. Osvajala sem bližnje vrhove, spala dlje, se brezskrbno igrala z bratom in sestro, vrtnarila, tekla, pogledala kakšen dober film, poglobljeno kuhala in preizkušala nove recepte ter še in še. Občutila sem, kako brezskrbno življenje izgleda. In všeč mi je bilo. No, ne samo meni, moji celi družini, ker razen poletnega dopusta drugače običajno nismo nikoli preživeli toliko časa skupaj. Občutek imam, da smo se šele sedaj zares spoznali, predvsem pa povezali. S sprejetim ukrepom naše vlade smo zopet odprli naš lokal v Ljubljani, Moji štruklji Slovenije, kjer gostje preko aplikacije lahko naročijo hrano za domov. Tako se je naše družinsko življenje v hipu razblinilo. Oče je odšel na delo, brat pa z njim, da mu je pomagal. Včasih sem vskočila namesto brata, ko je imel kakšno delo za šolo, drugače pa smo s sestrico in mami ostale same. Imele smo se prav imenitno, hodile smo na sprehode, vrtnarile ali pa samo malo pospravljale. Na dan velike noči smo v ožjem družinskem krogu praznovali še moj rojstni dan na Kofcah. Imeli smo se odlično. Kljub nastali situaciji smo ustvarili čisto pravo rojstnodnevno vzdušje. Zdaj verjamem, da pregovor »manj je več« res drži.

Menim, da covid-19 Sloveniji ni prinesel prevelike škode in smo jo kar dobro odnesli, kot Slovenci radi rečemo. Na žalost pa je drugod zaradi prepoznih ukrepov povzročil mnogo smrtnih žrtev.

Julija Vogelnik, 1. letnik

Šola od doma

Bilo mi je všeč, da sem malo več časa preživela doma. Imela sem morda malo več dela za šolo, ampak mi nekako uspeva. Raje imam pouk v šoli, saj se mi zdi, da je lažje. Zaradi izrednih razmer tudi nismo veliko hodili ven. Eden iz družine je dvakrat na teden šel v trgovino in redko smo šli na sprehod. Veliko časa sem preživela za mizo ob zvezkih ali na postelji ob vklopljeni televiziji. Bilo mi je všeč, a pogrešam šolo in redni (navadni) pouk.
Ni mi všeč, da je prišlo do tega, da se moramo drug drugemu izogibati. Sliši se zelo čudno in nečloveško. Vsi imajo maske in reševalci so v »skafandrih«, v katerih izgledajo kot vesoljci. Mislim, da lahko ljudje pripomoremo k ustavitvi širjenja, ampak nekateri ne upoštevajo pravil, se družijo z znanci in se vozijo na znane destinacije kot sta npr. Portorož ali Bled. Tudi jaz sem se s svojo družino odpravila na izlet, ampak v majhno vasico blizu Begunj (smuči Elan), saj tam ni veliko ljudi in so tako zelo male možnosti za okužbo. Upam, da bo virus čim prej nehal razsajati, saj se bodo ljudje morali vrniti v službe in otroci v šole. Gospodarstvo takega »udarca« ne bi preneslo in začeli bodo ljudi pošiljati na delo, čeprav se virus še razmnožuje. Naučila sem se, da previdnost ni nikoli odveč. Po vsakem stiku s stvarjo, ki bi se je lahko dotikali tudi drugi ljudje, si umijem roke.

Maruška Jerala, 1. letnik