Govor: Nika Štirn, 5. letnik
Mentorica: Mag. Maria Perne
Spoštovane dame in gospodje,
Covid. Največkrat izgovorjena beseda v 21. stoletju. Vas je to sploh kaj presenetilo?
Želela sem začeti prijetno, veselo in zabavno, kot je to bilo nekoč čutiti po šolskih hodnikih, vendar je realnost drugačna.
Večina ljudi kaže s prstom na nas mlade, da smo mi tisti brezglavci, ki nam ni mar za ta virus in se ravno zaradi takega mišljenja tako lahkonogo širi. Sama pa si mislim, da smo tudi mi žrtve tega podrtega sistema. Potrebovali smo drugi val, da smo se šele začeli zavedati, kakšen resničen vpliv ima šolanje na daljavo na nas, name. Pa ne le name, na vaše otroke, vaše vnuke. Šolanje na daljavo za vse postaja velika nočna mora zaradi prenatrpanosti in nemotiviranosti. Težko rečem, če je to sploh podobno šolanju. Kupi listov, naloge, prepisovanje in le malo razlage. S takim delom na daljavo je znanje težko osvojiti, zato marsikdo od tega ne odnese veliko. In rezultati bodo temu primerni.
Isti ljudje, ki so včasih govorili, da najstniki preveč časa preživijo na telefonih, zdaj egoistično zagovarjajo, da je prav, da smo zaprti po več kot 8 ur doma, da smo večino dneva za računalniki. Ljudje smo socialna bitja. Za normalni razvoj potrebujemo vrstnike, potrebujemo odrasle, potrebujemo interakcijo s svetom. V nobenem življenjskem obdobju naš družinski “mehurček” ni dovolj za razvoj človeka. To je nenaravno. Generacije bodo dobesedno pokvarjene. Upadajo gibalne sposobnosti, psihiatri opažajo povečano število poskusov samomora in kopičijo se druga telesna in psihična obolenja.
Ne pozabimo, da zdravje ni le v fizični obliki, zato se vprašajmo:
Ali lahko naša človeška psiha sploh še prenese naslednji val okužbe, prisilno zaprtje in bankrote?
“Preživetje najmočnejših” je stavek, ki se uporablja za opis koncepta naravne selekcije evolucionista Charlesa Darwina, ki trdi, da bodo v evoluciji preživeli najmočnejši, najbolje prilagojeni. ubiti pa bodo najšibkejše med nami. In ta scenarij se je dotaknil gospodarstva.
Najšibkejša podjetja se zapirajo, proizvodnje se ustavljajo. Tisoče izgubljenih delovnih mest. In matematika tukaj ni težka, ni dela, ni dohodka, ni osnovnih dobrin za preživetje. Stroški pa ostajajo. Otroci so lačni, in račune je treba plačati.
Virus ni prizanesel niti kulturi. Pevci ne pojejo, igralci ne igrajo, slikarji ne slikajo. Čemu je to sploh podobno? Enako zgodovini 70 let nazaj, 80 let nazaj? Življenje ni več enako. Vi povejte meni; kdo bo nadomestil vonj po svežih barvah, kdo otroški smeh v lutkovnih gledališčih?
Virus je samo v 10 mesecih izbrisal tisoče let družbenih tradicij in običajev, in v ljudi vpeljal zajeten strah. Strah pred neznanim, strah pred nevednostjo. Strahospoštovalni strah, ki pa se ga ne sme pokopati, temveč ga je treba priklicati za navdih. Tako kot je v času kuge Isaac Newton predstavil svojo teorijo gravitacije in v času kuge Shakespeare napisal Kralja Learja, z enako gorečnostjo še mi sledimo vzorcu, da najboljša dela nastanejo v obdobju najhujše krize.
Da povzamem, sem proti hudim ukrepom, ker niso usmerjeni v zaščito ranljivih skupin. Mladostniki nismo ranljiva skupina in kljub temu da cenim zdravje in ga ne vzemam za samoumevno, menim, da je v tem primeru treba postaviti izobrazbo na prvo mesto, saj noben program učenja na daljavo ne more zagotoviti koristi, ki jo študent pridobi med komunikacijo s sošolci. Nobeno orodje za navidezno resničnost ne more nadomestiti našega instinkta po potovanju. Nobena digitalna aplikacija ne more nadoknaditi naše potrebe, da bi objeli tiste, ki jih imamo radi, poljubili čela staršev, stisnili roke tistim, ki jih srečamo.
Za konec: Kriza je in posledice bodo, moramo pa le ostati pogumni. Kot je nekoč dejala Marie Curie “Ničesar v življenju se ni treba bati, le treba je razumeti in zdaj je čas, da razumemo bolj, da se lahko bojimo manj.”
Hvala!
Govor: Julija Vogelnik 2. letnik
Mentorica: Mag. Sonja Koschier
Kakor je francoski filozof René Descartes že dolgo tega dejal: „Nič na tem svetu ni tako dobro razporejeno kot pamet; vsakdo misli, da je ima dovolj.“
Pozdravljeni!
Sem Julija Vogelnik in stanujem v malem mestecu Tržič. Prihajam iz petčlanske družine, v kateri sem najstarejši otrok. Moj oče ima samostojno podjetje, pri katerem potrebuje veliko moje pomoči. Šolam se na Višji šoli za gospodarske poklice v Šentpetru, to pa zato, ker se mi je ta šola zdela odlična dopolnitev mojega dosedanjega znanja. Ker sem Slovenka, živim v internatu in ravno tam sem pridobila največ samostojnosti in znanja sobivanja z drugimi ljudmi. Menim, da vsak človek potrebuje vizijo, zato ker je cilj je tudi pot!
Najprej bi vas rada soočila s problemi mnogih mojih sovrstnikov, ki jih odvračajo od izpopolnjevanja njihovih sanj. Nekateri niso odgovorni, mnogi živijo iz dneva v dan, eni so leni, drugi brezvoljni, vsi pa so hitro z vsem zadovoljni. Mislim, da je to posledica represivne vzgoje otrok, ker je v družinah majhno število otrok. Na primer včasih, ko so bile družine številčnejše, so starejši otroci mnogo bolj pomagali svojim staršem. Danes to ni več tako pomembno. Starši danes otroke predvsem zaposljujejo tudi s šolo in dandanes je vse več odličnih učencev in v zadnjem času se je Gaussova krivulja močno premaknila proti desni strani, verjetno zaradi velikih pritiskov staršev in okolice, v kateri otrok odrašča. Temu bi rada dodala le še Einstainov rek o ribi, ki se glasi takole: „Vsak je genij, ampak če sodimo ribo po tem, kako pleza na drevo, bo celo življenje živela v prepričanju, da je neumna.“ A pa je zato kaj manj pomembna? Jaz mislim, da ne!
Ni nujno, da bodo imeli vsi z odličnim uspehom v šoli tudi dobre poklicne kompetence. V Sloveniji delimo službe na dva dela: javne in zasebne službe. V obeh načinih dela je mnogo prednosti in slabosti. Pa si poglejmo par primerov. V zasebnih službah je vsega več — več dela, potrebnega je več znanja in vložiti moramo več truda. Zagotovljena pa je tudi manjša socialna varnost na primer pri samostojnih podjetnikih in študentih. Prednosti pa so, da lahko posredujemo več idej, smo bolj produktivni in imamo večjo možnost napredovanja. Velika prednost pa je tudi, da lahko delo večkrat zamenjamo. Nekoč je bila izobrazba avtocesta, danes pa je le krožišče. S tem rekom vam želim obrazložiti razliko na delovnem trgu med danes in nekoč. Včasih v dobrih starih časih, kot radi rečemo, so se mladi po koncu svojega izobraževalnega programa vpisali na delovno mesto v neko podjetje in se tam tudi upokojili. Dandanes pa lahko na vsakem koraku svojega življenja delo zamenjamo in si poiščemo čim boljše pogoje za delo. Prav tako je v javnih službah mnogo plusov in minusov: Običajno imamo boljši delovni čas, smo bolj socialno varni in je manjše tveganje za izgorelost, imamo bolj stalen urnik in so boljši dodatki pri plači. Vseeno pa težje napredujemo, delo je veliko bolj enolično in prisotna je močna hierarhija v odnosih. Zavedam pa se tudi, da to delo verjetno ne bi bilo zame, ker ne bi mogla dovolj razviti svojih potencialov.
Danes vse bolj potrebujemo neformalno permamentno znanje in to je tisto znanje, ki ga ne dobimo v šoli, vendar se ga naučimo skozi življenje. Nekoč mi je moj rokometni trener pri svojih nekje petinšestdesetih letih dejal: „Veš, Julija, se še učim in se tudi kdaj zmotim.“ In to mi je dalo misliti. Na nek način mi je dal vedeti, da so napake dobrodošle, ker se iz njih učimo, po drugi strani pa mi je razodel, da se naše učenje ne bi smelo končati po koncu šolanja in naj se vedno trudim ne glede na vse. Prepričana pa sem, da vsi mladi, ki se trudijo, imajo cilje in delovne navade, bodo v življenju na tak ali drugačen način uspeli.
Kompetence, ki jih pridobimo v šoli, niso edini pogoj za uspeh v nadaljnjem življenju. V šoli mnogokrat dobimo neuporabne informacije, ki za nas čez deset, petnajst let ne bodo imele nikakršnega smisla. Učijo nas veliko faktografskega znanja, kar pomeni, da nam bolj trenirajo možgane kot da bi nas učili za življenje. Ampak kljub temu v nas vzpodbujajo pridnost, poslušnost in delovne navade, kar pa tudi ni kar tako. Vse prevečkrat pa nam zatirajo svobodo miselnosti in način izražanja. Vse to verjetno zaradi zastarelih učnih programov, ker ni individualnega dela z dijaki, predvsem pa ni prilagoditve željam dijakov in potrebam trga dela.
V šolah se mi zdi izredno pomembno, da se naš vsakdan enakomerno obremeni s šolskimi in obšolskimi dejavnosti, kot na primer s športom. Sama že zadnjih nekje sedem let treniram rokomet in bi si želela več časa tudi za te dosežke v mojem življenju. Vsi imamo doma tudi družine, v katerih je potrebna naša pomoč. Starši me potrebujejo tudi v smislu pomoči njihovemu delu v službi. Recimo moj oče, ki mu že zadnjih šest let pomagam pri delu na Kofcah, kjer sem pridobila ogromno znanja, izkušenj in tudi delovnih navad. Želela bi si tudi, da bi bilo druženje s sovrstniki in predvsem z ostalimi delovnimi navadami obravnavano kot učenje in pridobivanje izkušenj. S tem, da se družimo s preostalimi osebami naše vrste, močno razvijamo komunikacijske sposobnosti, se učimo ocenjevati nivo in način komunikacije. Znali bi vzpostaviti prvi stik, voditi pogovor; naučili bi se uporabljati ustrezno neverbalno komunikacijo, primerno bi se vedli in naučili bi se, kako in kdaj je potrebno izgled prilagoditi dani situaciji. Sama menim, da bi šole morale bolj slediti napredku in razvoju stroke. Želela bi si tudi, da bi učitelji bili bolj izkušeni na svojem področju. Želela bi si tudi bolj naučiti uporabe tehnologije, ker se že sedaj zavedam, kako zelo jo bom potrebovala na delovnem mestu. Za konec pa bi rada le še predstavila odličen Afganistanski pregovor, ki pravi: Dve stvari mora imeti človek, če hoče v življenju uspeti: srečo, torej ugodno priložnost, in pamet, da zna to ugodno priložnost tudi izkoristiti.
