V preteklem tednu, od 18. do 23. junija 2017, smo dijaki 2. letnika v okviru ur verouka pripravljali duhovne misli na radiu ORF.
Nedelja, 18. 6. 2017
V tem tednu bomo duhovno misel oblikovali dijaki 2. letnika Višje šole za gospodarske poklice Šentpeter. Sestra Urša nam je razdelila Božjo besedo dneva, ki smo jo prebrali, nato pa se ustavili ob besedi, ki nas je najbolj nagovorila. Svoja razmišljanja bomo strnili v dnevne duhovne misli tega tedna.
Psalm 100 nas spodbuja, da bi po vsem svetu slavili Gospoda, ki je edini pravi Bog. On je vse ustvaril, smo njegovi ljubljeni otroci in kot ovce, ki nas z ljubeznijo vodi.
Ker Bog ni kakor ljudje, ne prešteva naših napak, ampak nam rad odpušča, kadar je naše kesanje iskreno. Sprejema nas takšne, kot smo. Zaradi njegove ljubezni mu lahko služimo v veselju in ne v strahu. Pred njega lahko vsak trenutek stopimo z veseljem.
Klara Jurše, 2. letnik
In dieser Woche werden die Schülerinnen und Schüler der zweisprachigen Höheren Lehranstalt für wirtschaftliche Berufe in St. Peter den “geistlichen Gedanken” gestalten. Sr. Urša hat uns das Wort Gottes für den heutigen Tag ausgeteilt. Wir haben es gemeinsam gelesen und haben bei jenem Wort innegehalten, das uns am meisten angesprochen hat. Unsere Gedankengänge werden wir für den “geistlichen Gedanken” dieser Woche zusammenfassen.
Der Psalm 100 motiviert uns, auf der ganzen Welt den Herrn zu preisen, der der einzig wahre Gott ist. Er hat alles erschaffen. Wir sind seine Kinder und Schäfchen, die er mit Liebe anführt.
Weil Gott nicht wie die Menschen ist, fokussiert er sich nicht auf unsere Fehler, sondern verzeiht uns gern, wenn unsere Buße ehrlich und aufrichtig ist.
Er nimmt uns so an, wie wir sind. Da seine Liebe rein ist, können wir ihm ohne Angst und mit Freude dienen. Jederzeit können wir mit Freude vor ihn treten.
Klara Jurše, 2. Jahrgang
Ponedeljek, 19. 6. 2017
V današnjem berilu nam Jezus želi ponazoriti rek: »Oko za oko, zob za zob.«
S tem nam sporoča, da se ne smemo vesti brezglavo in lahkomiselno. V tem primeru se da zelo dobro razbrati, da lahko z lepo besedo dosežemo veliko. Mladi smo in v svojih reakcijah pogosto hitri, prehitri in nam je potem žal. Dobro bi bilo, da bi se kdaj ustavili in pred dejanjem ali besedo razmislili o posledicah. Malo nerazumljivo, a Jezus nas danes vabi, da če nas kdo udari po licu, mu nastavimo še drugo. Smešno! Kaj nekoga ustavi – to, da ga udarimo ali to, da mirno sprejmemo? Če se poglobimo, vidimo, da se s tem lahko izognemo konfliktu in poskrbimo za mir.
To ni nič drugega kot to, kar dela Jezus. Nam je dal največjo daritev, ki jo je mogel dati. Jezus je daroval svoje življenje. S tem nas vabi, da tudi mi odpuščamo drug drugemu slabosti in si pomagamo v dobrem.
Jennifer Begusch & Nina Müller, 2. letnik
Torek, 20. 6. 2017
V današnjem evangeliju sta nas nagovorila stavka: »Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo« ter zadnji stavek: »Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški oče.«
Prvi nas nagovarja k temu, da če nas kdo udari, nastavimo še drugo lice, ker če udarec vrnemo, se to nadaljuje v nedogled. S tem, da ne udarimo nazaj, lahko nasprotnika šokiramo prav s pogledom ljubezni, in to je lahko korak naprej k miru in morda le nekoč k lepšemu prijateljstvu.
Druga misel pa pomeni, da poskušamo delati čim več dobrega. Pomeni, da poskušamo čim bolj pomagati ljudem, ki nas potrebujejo, in so v stiski. S tem se zgledujemo po našem nebeškem očetu. Zato nam ni treba iti na konec sveta. Lahko le odpremo srce za ljudi, s katerimi smo skupaj vsak dan. Pomagamo jim lahko tako, da sami od sebe naredimo nekaj dobrega in ne čakamo, da bi nas drugi za to prosili. Tudi danes, ta trenutek se lahko vprašamo, kdo potrebuje pomoč ,in če opazim nekoga v stiski, mu poskusimo polepšati življenje. Nihče med nami ni popoln, a Bog nam je zgled popolnosti dobrote, za katero se moramo kristjani truditi vsak dan znova.
Eva Heberle & Manca Korpič, 2. letnik
Sreda, 21. 6. 2017
Današnji evangelij je v meni spodbudil naslednje misli. Človeška narava je tisto, o čemer se z Bogom največkrat pogovarjamo in ga prosimo, naj spremeni osebe, ki se jih ne da. Veliko ljudi se v današnjem času primerja z drugimi, včasih je tako tudi v molitvi. Nedeljski obred je tradicija, ki se je držimo mnogi, a če v sebi nimamo ljubezni do Boga in nam je pomembno le, kaj bodo mislili drugi ljudje, to ni izkazovanje ljubezni do našega nebeškega Očeta. Molitev nam je podaril On, da bi našli mir v srcu, prav tako naravo, ki jo imamo za tako samoumeven element življenja. Zemlja okoli cerkve in dejanski cerkveni prostor ponujata varnost in nekoga, ki mu lahko zaupamo najgloblje skrivnosti in grehe, saj nam bo odpustil. Kljub Božjemu načrtu za vsakega od nas, ga moramo včasih prepričati, da živimo in uživamo življenje, ki nam ga je podaril. Dal nam je starše, brate in sestre, s katerimi smo skupaj na poti življenja. Če smo iskreni med seboj, nas to tako osrečuje, da ne potrebujemo, da bi se z dobrimi deli kazali navzven, ampak je sreča, ki jo izžarevamo, lahko tudi spodbuda za druge.
Klara Klemenčič, 2. letnik
Četrtek, 22. 6. 2017
V današnjem evangeliju nam Jezus predstavi molitev Oče naš. Molitev Oče naš je edina molitev, ki jo je Jezus učil,ko je hodil okoli in se je ob njem zbirala množica.
Ta evangelij me je pritegnil prav zaradi tega, ker se v molitvi skriva prava pot. V tej molitvi nam zelo lepo ponazori, kako si moramo ljudje med seboj pomagati in odpuščati. Še posebej mladi smo velikokrat v skušnjavah, dilemah, ko nam je najtežje in ne vemo, kaj hočemo. Ravno takrat si lahko pomagamo s tem, da se zatečemo k Bogu in se mu zaupamo. Eden najlepših pogovorov je tudi molitev in mislim, da nam je ravno z molitvijo Oče naš Jezus skušal pomagati izraziti tisto, za kar morda ne najdemo besed. Seveda pa nam mladim včasih obrazci in molitve, ki jih imamo v cerkvi, niso všeč. In bi raje svoje mnenje oziroma tegobe, ki nas mučijo, izrazili s svojimi besedami. Ta molitev pa je tista, s katero prosimo za vse, kar je res pomembno za življenje, ne glede na to, koliko smo stari in kaj počnemo v življenju. Pomembno je, da jo zmolimo počasi in s srcem!
Maša Hrovat, 2. letnik
Petek, 23. 6. 2017, praznik Srca Jezusovega
Današnji praznik Srca Jezusovega ima v mojem srcu ne le danes, ampak vsak dan posebno mesto. Spominja me na neskončno Božjo ljubezen. V to Srce se lahko vedno zatečem in v njem ostajam. Še posebej takrat, kadar se čutim prazno, utrujeno, nerazumljeno, kadar ne najdem pravega jezika ljubezni in kadar ne vem, kako naprej. Takrat je to Srce pravi kraj. Jezus vabi, da se v Njem odpočijem. Daje novih moči. Mojo praznino napolni s seboj in da navdihov. Jezusovo Srce umiri in daje življenje.
V tradiciji šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja je Srce Jezusovo močna opora. Naša ustanoviteljica s. Margareta Puhar je vse nerešene zadeve, mnoge otroke in preizkušene družine izročala Srcu Jezusovemu, kjer je prostor za vsakogar. V tem Srcu smo preprosto doma. Od doma hodimo in domov se vračamo. Pojdimo večkrat v Jezusovo Srce in tako obogateni v naš vsakdan.
s. Urša Šebat
