Ekskurzija v Krakov

Po obetavnem začetku od sedmi uri zvečer (beri: izgubile smo se že na poti do glavne avtobusne postaje v Celovcu) smo v pičlih dvanajstih urah prispeli v Krakov – mesto premnogih cerkva, judovskega heroja 2. svetovne vojne in prvega poljskega papeža. Sledila je nastanitev v arhitekturnem dosežku, počitek in malica, nato pa začetek ekskurzije po mestnem jedru. Pot smo začeli na gradu Wawel, ki je skozi čas imel pestro zgodovino; od kraljev do nacističnega centra. Danes pa je namenjen razstavam in je eden glavnih simbolov mesta. V kompleks mogočnih stavb je vključena tudi mestna stolnica z zlato kupolo. Sledil je ogled še štirih čudovito poslikanih cerkva, za tem pa skupna večerja. Po približno 30 minutah hoje do bivališča smo izmučeni popadali v postelje. Sledil je drugi dan, začenši z ogledom Rupnikovih mozaikov v centru Janeza Pavla II., nato pa še z obiskom njegovega muzeja v mestu Wadowice. Bil pa je tudi dan ogleda spomenikov enega izmed največjih grozodejstev človeškega obstoja – dan ogleda Auschwitza in Birkenaua (Auschwitz II.). Težko si razlagam oz. dojemam, kako apatični in nehumani smo lahko ljudje. Po vseh že prej znanih dejstvih, po vsem, kar je povedal vodič, in nazadnje po vseh grozljivih prizorih, ki jih človek doživi v muzeju, pa to dojamem še težje. Nazadnje te pretrese še z vizualno, skoraj nepredstavljivo obsežnostjo poslopij. Pred tradicionalno poljsko večerjo v restavraciji s čudovitim ambientom smo si ogledali še veličastno moderno cerkev, zgrajeno v upor komunizmu v 70-ih letih prejšnjega stoletja, ki je v arhitekturi prepredena s simboliko. Dan odhoda – malo lažji dan za dušo, malo težji dan za dober nočni spanec. Čakal nas je ogled judovske četrti, najstarejše sinagoge, ki je sedaj namenjena javnosti in razstavam, ter Schindlerjeve tovarne. Njen lastnik Oscar Schindler je najprej in povsem iz racionalnih, lastno-dobrobitnih in nič dobrodelnih razlogov začel zaposlovati jude, na koncu pa spoznal, da lahko s tem reši veliko človeških življenj in postal judovski heroj. Po poti zgodovine judovskega geta ter življenja v njem pa nas je pospremil in nam ga v muzeju predstavil karizmatični vodič, ki te je poleg odlično urejenega muzeja, katerega sobe so bile prekonstruirane v zgodovinske lokacije ali dogodke, še bolj živo popeljal v dojemanje situacije, v kateri so se znašli judi takratnega časa. Tudi muzej je bil prepreden s simboliko, ki pa ni bila le delo muzejskih preurejevalcev, temveč so to storili že nacisti, ko so zgradili obzidje okoli geta v obliki judovskih nagrobnikov »Pot v smrt«. Osebno so me impresionirala tudi nestabilna tla, ko se premakneš iz prostora osvoboditve izpod nacistov, v prostor, kjer je Krakov »osvobojen » s strani Stalina, kajti tudi prehodni čas med obdobji ni bil stabilen in jasen. Kako stabilni so časi danes?

Lucija Eniko, 4. april 2018