Čebelarji iz Koroške Jozi Hribar iz Železne Kaple, Janko Pečnik iz Bilčovsa in Karl Gril čebelar in ljubiteljski zgodovinar iz Podjune so nam v petek, 4.5.2018 približali svet čebelarstva. Ob prihajajočem prvem svetovnem dnevu čebel, ki bo na rojstni dan Antona Janše, velikega slovenskega čebelarja na dunajskem dvoru, so nas obiskali in po razredah predstavili pomen čebelarstva.
Anton Janša je doma iz Breznice na Gorenjskem. Ljubiteljsko se je s čebelarstvom ukvarjal že doma, po bratovem zgledu je želel postati slikar in z njim odšel na Dunaj. Cesarica Marija Terezija je iskala dvornega čebelarja. Prijavil se je na prosto mesto in postal zelo cenjen dvorni čebelar, uvedel novosti in močno vplival na razvoj čebelarstva v monarhiji. Imenovan je bil za prvega učitelja čebelarstva na svetu.
Nekaj Janševih misli
Jaz ne morim čebel, da bi dobil med in vosek, temveč jih vse ohranim čvrste in zdrave, da bi prihodnje leto spet nabirale med.
Čebele sem imel rad, tako rad, da sem ostal sam.
Če bi se znova rodil, bi se spet oklenil čebelarskega poklica, saj drugega, lepšega ne poznam.
Poučeval je gorenjski čebelarski nauk
Čebele se ne sme moriti, voziti jih je treba na pašo.
Troti niso vodonosci in matica se opraši s troti v zraku, kar so poznali kot prvi na svetu že stari gorenjski čebelarji.
V nemškem jeziku je napisal dve čebelarski knjigi. Prvo je izdal sam, druga je izšla po njegovi smrti. Janševi učenci so bili glasniki njegovega čebelarskega nauka, učitelji na novih čebelarskih šolah in pisci modernih čebelarskih knjig.
Koroški čebelarji
Koroški Slovenci so veliko doprinesli k razvoju čebelarstva. Prva izvirna slovenska knjiga o čebelarstvu je nastala prav na Koroškem, napisal pa jo je župnik v Skočidolu, Janez Sumper. Doprinos koroških čebelarjev so premični okviri panjev, ki omogočajo, da ni potrebno pobijati čebel.
Zapomniti si velja, kar so nas naučili naši dedi:
»Čebela ne pogine, ampak umre.«