Davnega leta 1992 nas je na vlak »HLA St. Peter i. R.« v 1. letnik vstopilo 33 potnikov. Naša zadnja postaja je bila po začrtanih ciljih »die Matura«. Skupaj nas je na zadnji postaji izstopilo leta 1997 celih 19. Ostali so izstopili že na vmesnih postajah in zamenjali smer vožnje.
12. maja 2018 smo bili dobrodošli vsi, ne glede na vstopno-izstopno postajo. Ravno v tem je bilo druženje tiste prelepe majske popoldanske sobote največji čar. Zbralo se nas je 16, v družbi razredničarke 17. Ob s. Karmeli nam je delala družbo skoraj sošolka Urša. Sedaj s. Urša. Kot vedno smo bili toplo sprejeti pri šolskih sestrah v najbolj slavnostni OBEDNICI.
Spet smo sedli v lično izdelano leseno šolsko klop. Po enaindvajsetih letih. Spomnila sem se tedenskega tempa, od 7.45 do 18. ure zvečer. Vmes 1 ura odmora za kosilo. Na koncu pol ure večerje. V soboto khm »samo« do 12.15 ure. Najbolj dolge so bile sobotne »petnajst minut čez dvanajsto«. To so bili res nori časi. Danes je petek že napol vikend. Tedaj v soboto nismo nikoli niti za minuto skrajšali.
Pomislite: Po toliko letih pa smo z velikim veseljem sedeli v šolskih klopeh v soboto ob 16. uri. Sobotni pouk štiridesetlenikov+ smo pričeli po italijansko s sestro Veroniko in njeno uvodno »con la preghiera Padre nostro […]«. Tudi tisti, ki italijanščine kasneje v življenju nismo redno brusili, smo Veronikine uvode v pouk italijanščine še vedno znali brez večje pomoči. Uvodni motivaciji je sledilo raziskovanje miz. Odkrili smo celo gravuro naše sošolke.
Internat in klošter sta bila že od nekdaj sinonim za okusno hrano za oči in usta. Tokrat so nam postregli z mikavno belo kremo z rdečim prelivom v kozarcu. Sladica ni bila le okusna, spomnila nas je na tedanje čase.
V času šolanja je bilo le malo časa za pohajkovanje po okoliških krajih. Zato smo tokrat nadoknadili zamujeno v Müllbachu, natančneje v Thomashof-u. Tam smo temo šola zamenjali za prijetno kramljanje o osebnih podvigih v teh 21-ih letih: Z izjemo razredničarke in kake sošolke nam večinoma v vsakdanjem življenju dela družbo naraščaj ob stalnem življenjskem sopotniku. V nekaterih primerih pa se izide tudi brez slednjega.
Kdo bi si mislil, da bo iz poslovno profilirane srednje šole ljudi zaneslo v tako razpršene poklice kot so uradovanje na mestu prometnih prekrškov, delo na gospodarski zbornici, upravljanje spletne cvetličarne, marketing, zdravstvo, finance v farmaciji in izobraževanje. Še najbolj pa me je presenetila življenjska pot sošolke, sicer profesorice likovne pedagogike, ki je ustvarjalnost zamenjala za nenavadne živali. Prelevila se je v strokovnjakinjo za iztrebljanje kač iz azijskih in avstralskih domov.
Kljub vsem našim različnim potem, pa je bilo ves čas čutiti, da se prav vsi v šoli počutimo udobno. Srednja šola je ostala del nas, pa čeprav smo v zaključevanje vsakega predmeta, letnika in mature vložili ogromno naše energije v najlepših letih.
Mojca Velušček
-
- sdr
-
- dav
-
- sdr
