Aprilci in dolina vrtnic
Ostaja globoko v srcu in se ne da opisati z besedami. Hvaležnost in tišina, besed ni. S šestimi dijaki, ki so se zadnja leta izkazali pri organizaciji tombole za Bolgarijo, prof. Mario Roblek in s. Urša Šebat smo bili od 15.-21. maja 2019 na izmenjavi na naši partnerski šoli v Aprilcih v Bolgariji, ki jo je organizirala in vodila gospa Krassimira Dimova.
Večkrat smo že videli slike, se pogovarjali, to, kar pa smo videli, presega vse. Niti malo si nismo predstavljali, kako otroci, dijaki živijo v internatu. Šok. Vsaka garaža pri nas je lepša kot njihove kopalnice in stranišča. V šoli dobijo zajtrk in kosilo, večerjo si v internatu pripravi vsak sam. Odprla sem omaro, hladilnik … prazno. Revščina, skrajno preprosto in ubogo življenje, pa vendar hvaležnost, veselje in zelo prisrčen sprejem. Kakšna dobrodošlica … S petjem in plesom folklorne skupine, v narodnih nošah in slovo s pihalnim orkestrom in plesom kola cele šole. Nasprotja vsepovsod: revščina – notranje bogastvo, uboštvo – srčnost, beda – sanje. Fant, ki bo maturiral želi študirati arhitekturo, ima pa jasne in realne poglede, da si bo z delom prislužil za študij. Vse, kar je v internatu dobrega je požtrtvovalna skrb in delo gospe Krassimire. Brez nje, bi bil internat zaprt, šola prav tako, posledično pa še en večji izseljen kraj v čudovitem podeželju ob vznožju Balkana.
Vožnja preko vasi in naselij je boleča. Ne le zaradi lukenj v cesti, predvsem zaradi zapuščenih domov, zastarelih traktorjev, zarjavelih znakov na cesti, izpraznjenih vasi … , kjer ni žive duše. In če so, jim ni lahko. Aprilci imajo srečo, vendar samo zato, ker imajo gospo Krassimiro. Predstavila nam je socialne projekte, ki jih vodi preko svoje fundacije: dom in dnevni center za starejše in kuhinjo, ki vsem tem, ki so v domu in še 90 ostalim sterejšim skuha in pripelje hrano na dom. Mesečno fundacija poskrbi tudi za starejše in onemogle, ki po svojih domovih živijo razpršeni v 22 km dolgih Aprilcih sredi gozdov in v slabo dostopnih krajih. Obiskali smo dva, do katerih je »boljša cesta« (nekaj km safarija po kamnih skozi gozd navgor). Obisku ostalih z džipi smo se odpovedali, ker je bila zaradi deževja blatna cesta popolnoma neprevozna. Zanje pripravijo pakete s hrano, jim prinesejo zdravila, če je potrebno, jih peljejo k zdravniku. Žal pogosto najdejo tudi koga, ki je umrl in poskrbijo za dostojen pogreb.
Gospa Krassimira nam je srčno predstavila Bolgarijo, tako da smo lahko doživeli lepoto, kulturo, kulinariko, zgodovino, šli čez Balkan v dolino vrtnic in v kulturno prestolnico EU, mesto Plovdiv, najlepše mesto v Bolgariji. Zadnjič smo prenočili v Sofii in si ogledali središče glavnega mesta. Bolgarija je čudovita dežela. Kot turisti ne bi niti zaslutili, koliko ubogih in revnih je, kaj šele, kako živijo. Pa vendar je prav to tisto največ, kar smo prejeli, kar ostaja v srcih in spreminja.
Mesta Etera in Gabrovo, muzej na prostem, Arbanasi:
Dolina vrtnic in kulturna prestolnica EU Plovdiv:
Glavno mesto Bolgarije, Sofia:
Bogu hvala za vse dobrotnike s Koroške, katerih darovi še kako pridejo prav v Aprilcih.
Izročili smo bon za € 10.000,- od letošnje tombole. S temi sredstvi bodo v internatu uredili nove dekliške in fantovske kopalnice in stranišča. Za prihodnjo tombolo pa smo dobili nov zagon.
s. Urša Šebat
