Še zdaj ne morem verjeti, da je to res, ampak včeraj smo dejansko imeli svoj maturantski ples. Seveda je, kot se spodobi, cel dan padal dež, da naše čudovite pričeske in make up slučajno ne bi ostali nepoškodovani vsaj do slikanja.
Kljub temu pa je bila noč naravnost čudovita. Vse oči so bile uperjene v nas maturante, ki smo se potili že samo ob misli na to, da moramo zaplesati pred polno dvorano. Začetna trema se je razblinila v trenutku, ko se je iz zvočnikov oglasila glasba in smo začeli plesati. Seveda smo delali napake, zakaj naj jih ne bi, ampak to ni bilo nikomur mar. Vsi smo uživali in bili ponosni sami nase, da smo živi in zdravi prestali teh nekaj minut slave. Prav je, da se zahvalimo našemu plesnemu učitelju Danielu, ki nas je naučil celotne koreografije.
Po govoru našega ravnatelja je bilo uradnega dela večera konec. Na oder smo povabili naše starše in zaplesali z njimi prvi ples, nato pa se je zabava razživela. V dvorani nas je zabaval ansambel Roka Žlindre, v diskoteki pa DJ A-lone, tako da je bilo poskrbljeno za predstavnike vseh starosti.
Priprave na maturantski ples so bile naporne. Koliko dela za seboj potegne organizacija celotnega dogodka, si je težko predstavljati. Cel teden smo preživeli v kulturnem domu, se ukvarjali z majhnimi podrobnostmi in predvsem pomanjkanjem lepilnega traku, včasih drug drugega hoteli nekam zakopati ali pa preprosto oditi. Ampak je vsekakor bilo vredno potrpeti vsako minuto, saj se je na koncu vse poplačalo z navdušenimi obrazi obiskovalcev.
Za konec bi se rada zahvalila naši razredničarki, ki nas je vsakič, ko smo začeli izgubljati živce bodrila, naj potrpimo še tistih nekaj dni, saj bo potem vse mimo. Predvsem pa velik HVALA mojim najdražjim sošolcem, ki so odlično izpeljali polnočni vložek. Vem, da sem vam cel teden preveč težila s temi vajami in vem, da smo bili še v četrtek zvečer vsi obupani nad tem, kako bomo vse skupaj izpeljali. Ampak glejte, uspelo nam je, dejansko smo nasmejali celotno dvorano.
Očitno drži rek, da smo samo skupaj močni.
Manja Mulej
