Sedim pri pouku slovenščine ter se spominjam dneva, ko sem odšla na novo šolo. Bila je nedelja. Vreme je bilo sončno in z družino smo sedeli na terasi. Sonce nas je grelo, mi pa smo se pogovarjali o moji novi šoli. Česa ne smem pozabiti in na kaj biti pozorna. Sedela sem na leseni klopci. Pred seboj sem imela kozarec vode, v katerega sem nepremično strmela in razmišljala, kaj vse se mi lahko zgodi. Skrbelo me je, če se bom vključila v družbo. Ali me bodo sprejeli takšno kot sem. Ali bom dobila sostanovalko, s katero se ne bom »kregala« in ne bom imela nobenih zamer. Še veliko drugih nepotrebnih skrbi mi je šlo po glavi. Slišala sem le delček pogovora med družinskimi člani, saj sem bila zamišljena v svoje strahove. Brat je naglas izgovoril moje ime, ter me stresel, da sem se predramila. »Čas je,« mi je rekel in mene je spreletel srh. V avto mi je pomagal nesti mojo prtljago ter se poslovil. Starša sta me peljala do prijateljice, s katero sem se peljala v Avstrijo. Tam sem se poslovila tudi od staršev in priznam, bilo mi je kar malo hudo. Ko smo se peljali v Avstrijo, sem bila na smrt prestrašena. Zdelo se mi je, kot da grem v drugo življenje, kot da to sploh nisem jaz. Zavedala sem se, da bo težko, vendar bom zmogla. Pripeljali smo se pred veliko belo stavbo, stopili iz avta ter se odpravili v internat nad šolo. Ko so mi tam povedali, da nisem v tem internatu, sem bila zelo razočarana. V drugem internatu nas je lepo sprejela s. Urša in mi povedala, kje je moja soba. Ko sem stopila skozi vrata, sem zagledala dve super punci, ki sta se mi predstavili. V tistem trenutku sem bila zelo sramežljiva, zvečer pa sem pokazala, kdo v resnici sem in se s sostanovalko hitro ujela.
Ko gledam nazaj, vidim, da so bile vse moje skrbi odveč in da sem super začela novo poglavje v življenju. Z razredom smo se res ujeli in upam, da bo tako ostalo vsa nadaljna leta.
Urša, 1. letnik
