Pregon šolskih sester iz zavoda v Št. Petru

Ovce pred našo hišo niso okras, ampak imajo svoj pomen v sklopu prireditev, ki jih Kulturno društvo Rož, Višja šola Št. Peter in Nova srednja šola Št. Jakob prirejata v letošnjem letu.

Včerajšnji večer, ko so mladi na dvorišče prinesli ovce, je bila obletnica, ko so sestre dobile ukaz, da morajo zapustiti lastno poslopje. Nekaj iz zgodovine si lahko preberete.

7. aprila 1941 je prišla iz občine prepoved za delovanje šole in internata. 16. aprila 1941 so v zavod prišli poslanci GESTAPa in takrat je morala predstojnica s. Leona Pečnik podpisati izjavo, da je od GESTAPa prejela ukaz, da poskrbi, da bo hiša do (17.?) 19. aprila izpraznjena.

Poslopje je bilo dano v upravo nadučitelju Janachu.
Sestre so iz hiše smele vzeti samo od GESTAPa dovoljene osebne stvari in nekaj živil.

Dokumenti:

Dvanajst sester, ki so tedaj delovale v zavodu je moralo s težkim srcem iti v begunstvo. V zavodu je zamrlo petje deklet, zamrla je molitev sester, iz kapele je nastala kmečka soba za zabave. V hiši je deželna oblast vsa leta vojne v nacionalsocialističnem duhu vodila občinsko »Haushaltungsschule Rosental«.

Izgnane sestre so si iskale zatočišče in delo pri tujih ljudeh. Dobrohotno jim je Ddr. Josef Köstner, tedaj še namestnik stolnega župnika v Celovcu, poznejši krški škof, odstopil od svojega stanovanja dve sobi in kuhinjo. Tu so si ustanovile središče in zbirališče za vse šolske sestre, ki jih je begunstvo razkropilo po nemških samostanih in župniščih. Sestre so dobrohotno sprejeli očetje jezuitje in uršulinke v Celovcu, ter sestre dobrega pastirja v Harbachu. Pozneje so odšle kot gospodinje, bolničarke v župnišča v Stall, Flattach, Malto, Maria Hilf in Böckstein.
Težave begunstva so sestre junaško prenašale v trdnem upanju, da bo pravica končno prej ali slej zmagala.

Ludmila Sticker v zborniku se ob 75-letnici spominja lepih in hudih časov kot soseda zavoda šolskih sester

Kot lahen sen se mi vzbuja prvi spomin na šolske sestre iz moje otroške dobe, ko so v času po prvi svetovni vojni pribežale v Lipo s s. Silvestro Bergant, sirote iz Št. Petra. Takrat sem se v življenju prvič srečala s sestro redovnico. Doma so mi povedali, da so to otroci brez staršev in doma.
V jeseni sta se navadno pokojna s. Silvestra in tudi pokojna Roza Fuger, podali na »zbirco« v sosednje ali tudi bolj oddaljene vasi prosit darov za revne otroke.

Dobro mi je v spominu, ko je leta 1941 v velikem tednu vsa potrta prišla potožit s. Frančiška Jelen, da so od GESTAPa dobile poziv, da morajo takoj po Veliki noči izprazniti hišo. Bil je to za vso vas boleč udarec in kruto smo občutili moč neizprosnega režima.

Kar je hitlarjance najbolj motilo je bil napis na hiši: »narodna šola«. Videla sem mimogrede, ko je neki moški na visoki lestvi stoječ zbijal ta napis s stene in neka nacistična učiteljica ga je iz očitnim zadovoljstvom slikala. Takoj so začeli tudi v notranjosti hiše razbijati in hišo po svoje urejati.