na Govorniškem natečaju:
Pobude mladih so vredne toliko kot izkušnje starih
Pozdravljeni, sem Simona Stoilkova in sem učenka 4. letnika Višje šole za gospodarske poklice v Šentpetru. Odločila sem se, da bom z vami delila mnenje o politiki ter volitvah.
Mladi smo dandanes manj pripravljeni voliti kot naši starši in vse bolj smo nezadovoljni z delovanjem politike. Kljub temu, da je pred vsakimi volitvami moč slišati, da je potrebno dati mladim priložnost, rezultati volitev vedno znova postrežejo z izvoljenimi, ki so po letih bližje pokoju kot pa mladosti. In prav zaradi tega mladi, ki ob dopolnjeni polnoletnosti veselo prvič odkorakajo na volitve, kmalu dobijo občutek nemoči.
Osebno si želim, da me zastopajo kandidati oziroma kandidatinje, ki razumejo moje probleme in imajo podobna stališča kot jaz, in ki so jim blizu enake vrednote kot meni. Temu kriteriju pa z vsem spoštovanjem do starejših ne ustrezajo sedemdeset letniki.
Vendar si vsekakor tudi mladi želimo biti uslišani, sodelovati in biti dejavni na različne načine. Mi namreč izražamo močno evropsko identiteto in bolj cenimo evropsko integracijo kot druge starostne skupine.
Hkrati pa polovica mladih meni, da politika ne zastopa njihovih interesov. Prihaja trend upada volilne udeležbe.
Vendar se zato vse bolj poslužujejo neposrednih metod politične in širše civilno-družbene udeležbe, kot so podpisovanje peticij, udeležba na demonstracijah in podobno.
Hkrati pa so mladi tudi dandanes pod velikimi pritiski. Po drugi strani se jim ne dopušča nobene svobode, ampak se jih vodi za roko vse od rojstva do fakultete. Zelo pozno se osamosvojijo, kar je med drugim posledica visoke brezposelnosti in nezmožnosti odselitve od staršev. Če se lahko mladoletna oseba zaposli, je zavezana za plačilo davkov, se odloča o svojem nadaljnjem izobraževanju je nedvomno jasno, da lahko razume bistvo volitev in je tudi prav, da dobi pravico o teh stvareh tudi odločati.
Visoka brezposelnost med mladimi tudi slabo vpliva na politično udeležbo.
Strankarska prerekanja in nezmožnost sodelovanja, nepoenotenost o ključnih ciljih države, sprejemanje zakonodaje, predvsem pa neodzivnost politike na želje državljanov, bodo privedli do še večjega nižanja politične udeležbe in nezaupanja v politične institucije.
Živimo v časih, ko politiki niso več spoštovani. Nanje se neupravičeno in tudi upravičeno zlivajo vsa nezadovoljstva. To dobivajo po glavi tako tisti, ki si to resnično zaslužijo, kot tudi tisti, ki si to morda zaslužijo nekoliko manj.
Narod je upravično besen zaradi tega, kar se dogaja v državi, nad uničeno prihodnostjo in nad težkimi časi, ki čakajo novo generacijo.
Soočenja dobivajo obrise resničnega šova, kandidati pa odgovarjajo o zadevah, ki se jih v primeru izvolitve sploh ne bodo tikale, saj na omenjenih področjih nimajo prav nikakršnih pristojnosti.
Vprašanje, kako pripeljati mlade na volišča, se torej mora nujno začeti pri politiki. Mladi so premalo vključeni v procese oblikovanja politike, bodisi ker jim to ne dopušča sistem oziroma ker se jim preprosto ne da.
Kot ena od možnosti za rešitev tega problema je bilo predlagano znižanje starostne meje za pridobitev volilne pravice s 16 leti. Prej ko bi se posameznik odločil, da bo dejavno sodeloval v demokratičnem procesu, večja naj bi bila verjetnost redne udeležbe. Na 16 let za udeležbo na splošnih volitvah je prva mejo znižala Avstrija, sledili so ji Nemčija in Švica. Tudi staranje prebivalstva v evropskih državah je gotovo razlog za premislek o takšni spremembi.
Med tistimi, ki verjetno bodo volili, jih bo devet od desetih volilo zato, ker menijo, da so demokracija, Evropa in evropske volitve pomembne. Med tistimi, ki verjetno ne bodo volili, pa sta dva od treh mnenja, da njihov glas ne bo ničesar spremenil.
Vendar splošno razširjeno mnenje mladih je da se na volitve ne splača. Iz tega ali onega razloga. Glede na volilno udeležbo, ki povprečno znaša slabih 25% je to razmišljanje prevladujoče tudi med starejšimi. Verjemite, politiki, ki kandidirajo dobro poznajo svojo volilno bazo. Vsaj uspešni. In volilni bazi se prilagodi program. Glasovi štejejo. Njihovo volilno telo so starejše osebe, ki se dejansko udeležujejo volitev. Vsak politik bo zagovarjal interese svojih volilcev, da bo ob naslednjih volitvah nagrajen s ponovnim mandatom.
Kdo pa zagovarja interese mladih? Recimo ljudi , starosti med 18 in 35 let. Kdo zagovarja interese ljudi, ki ne hodijo na volitve? Sprašujem se, kdo bi načrtno zanemaril svoje volilno telo zato, da bi se zavzel za mlade?
Mladi stokajo, da je nevzdržno in da gre za ‘izgubljeno generacijo’. Imajo diplomo, a nimajo dela. Imajo partnerja, a nimajo možnosti živeti na svojem. Imajo idejo, a je ne morejo uresničiti. In kaj naredijo za to, da bi to imeli? Nič. Prav ničesar. Ne znajo se postaviti zase.
In prav zaradi tega bi bilo prav, da se mladi odpravimo na volitve. Mladi moramo prevzeti odgovornost. Sploh ni pomembno, za koga bomo oziroma boste volili. Vsekakor pa je čas, da pokažemo svojo voljo.
Kot sem že prej omenila, da mladi vedno znova dobijo občutek nemoči, se problem skriva v ignorantskem odnosu do prihodnosti. Do sprememb bo prišlo šele takrat, ko se bodo ljudje začeli masovno zavedati, da se spremembe dogajajo na volišču, ne pa v gostilni, kjer je politika vedno priljubljena tema.
Za to je kriva generacija, ki je dopustila, da je na volitvah vse prepuščeno drugim, ker njih na volitve ne bo. Zato izziv.
Pojdite na volitve, izrazite svojo voljo. Volite za svojega kandidata, ali proti tistemu, ki ga ne marate. Oddajte prazen listek. Ali nanj napišite, da imate poln kufer vsega. Sporočilo bo. Jasno in glasno. Čas je, da se mladi aktiviramo. Čas je, da pokažemo, da nam za državo, v kateri živimo, ni vseeno.
Zato pozivam mlade naj jim ne bo ob naslednjih volitvah prenaporna sobotna noč izgovor za neudeležbo na volitvah, kjer se odloča o moji, tvoji, naši in vaši prihodnosti!
Hvala!
